CHILDREN OF DUNE

Sreda, 25.04.2007 - HUE
Univerzitetno mesto Hue se nahaja na meji med severnim in juznim Vietnamom. Je staro mesto in sredisce intelektualnega, kulturnega in spiritualnega Vietnama.

Skupaj z dvema Nizozemcema, ki sva ju spoznala na avtobusu, smo poiskali najcenejsi hotel.
Obrok sva narocila v restavraciji kjer strezejo gluhonemi. V tej ulici so kar tri podobne restavracije in Lonley Planet vse tri hvali po dobri vegetarjanski kuhinji. Naju niso navdusili s hrano, temvec s svojo dobro voljo. Vsakega gosta namrec prosijo, ce na steni restavracije pusti svoj avtogram. Tudi midva sva ga, ceprav sva na stenah komaj nasla se kaj prostora.

V dar sva dobila odpirac za steklenice, ki jih izdeluje Luc Thien, lastnik restavracije. Je ponosen lastnik stevilnih albumov - zbirk fotografij z najrazlicnejsih koncev sveta, ki so jih posneli sami obiskovalci po vrnitvi dmov. Na vsaki fotografiji je seveda jasno viden Lucov odpirac.

Obiskala sva tudi prepovedano mesto (Forbiden Purpple City) oziroma kar je od njega ostalo. Obmocje na katerem se je nekoc razprostiralo mesto, namenjeno izkljucno kraljevi druzini, ne zavzema velike povrsine je pa okoli njega vec hektarjev travnikov, ribnikov in kar dvojno mogocno obzidje. Za vstopnino sva odstela precej denarja. Do sedaj bi naju lahko ze izucilo, da pri ogledu znamenistosti vedno obstaja tudi stranski vhod, kjer ne pobirajo vstopnine. Za kazen sva zapustila utrdbo kot zadnja obiskovalca tistega dne.

Cetrtek, 26.04.2007

Dopoldne je bilo se dovolj casa, da si je Zoran v eni izmed trgovin narocil po meri izdelati vietnamsko srajco. Mojstri kot so, so jo koncali v piclih dveh urah.

Ob 14ih sva se vkrcala na avtobus v smeri mesta Hoi An. Nizozemca, raztresena kot sta, sta ga seveda skoraj zamudila. Dva relativno podobna obraza, s skustranimi blond lasmi, dvoje hlac z vojaskim vzorcem, enaka nahrbtnika in avdijo slusalke. Obema je ime Koen, a nista brata. Res naju zanima od kod nama ideja, da sta v sorodu. Eden izmed njiju zbira evro kovance. Bil je skoraj zaprepaden, ko je ugotovil, da v njegovi zbirki manjkajo slovenski. Se dobro, da je spoznal naju.

V poznih popoldanskih urah smo prispeli v Hoi An. Se isti vecer sva v agenciji zelela potrditi nadaljevanje najine poti proti jugu. Glej ga zlomka, avtobus za ta dan je ze bil poln. Ce se bodo te preglavice se parkrat ponovile, bova v Vietnamu kar ostala, saj bova zamudila let. V Hoi Anu sva tako en dan vec, kot sva prvotno pricakovala. V bistvu se sploh ne pritozujeva, saj sva nastanjena v dobrem hotelu, v mestu, ki ga obdajajo cudovite obalne sipine, kjer poznajo dobro hrano in sveže stisnjen sok iz sladkornega trsa.

Petek, 27.04.2007

Najin hotel nudi brezplacno izposojo koles, zato sva ta dan zajtrkovala kar na plazi An Bang, kjer sva svoje prste zakopala v pesek in zaplavala v toplem in valovitev Pacifiku. Da ne bi mislili, da sva ta dan pocela se kaj drugega... Huh, to je povsem ustrezalo najinemu razpolozenju. Rdeca kot raka, sva se zvecer se malo namakala v hotelskem bazenu, da sva ohladila razgreto telo.