Koncno. Prisel je zadnji dan Tajske. Zapustila sva Ayuthayo in se vrnila v Bangkok.
Za konec sva obiskala veliko nakupovalno sredisce MBK. Tu sva Tajcem pustila se nekaj denarja pri izboru cunj. Poslednjic sva vrgla oko na Khao San Road. Pograbila sva vizo, letalsko karto, se vkrcala na avtobus, si oddahnila in pricakovala udoben prevoz. Vsaj mislila sva tako. Ne veva kako hitro smo se peljali, veva le, da je voznja bila izjemno divja, da smo na stiri pasovnici pospesevali in zavirali ter vsako minuto menjali pas. Skratka, da ne bova nastevala, srecna sva bila, da sva ziva prispela na cilj.
Tu se prava dirka sele zacne. Kakor na letaliscu v Munchnu. Ironija. Vse pri roki ampak nicesar ne najdes. En Tajec te posilja levo, drugi desno. Se dobro, da nimajo vec nadstropij... sigurno bi se nasel se kaksen Tajec, ki bi naju posiljal gor ali dol. Na "check in-u" sva izvedela, da na poti domov iz Hanoija do Bangkoka ne moreva oddati prtljage za celotno pot do Munchna. Air Asia je "point to point carrier" in ostale povezave niso v njihovi domeni (prasci). Kaj to pomeni za naju? Dragi spremljevalci bloga, zatisnite si usesa, ker bo namrec naslednji stavek izrecen krice. POTREBUJEVA VIZO ZA PONOVNI VSTOP V TAJSKO!!! (2 x prasci). Ker od Tajcev nisva pricakovala pomoci, sva s skupnimi mocmi poiskala imigracijsko pisarno. Izpolnila dooolg obrazec in srcno upala, da bova v potni list dobila zig se pred vzletom letala. No, tega sva ujela za las.
In zgodilo se je. Ze takoj na vietnamskih tleh sva srecala prvega Slovenca. Zavrtega Slovenca, kaj pa drugega. Celo pot do mesta sva poslusala kje povsod je ze bil in kam bo se sel. Saj veva, da osebe s kompleksi le-te kompenzirajo na drugih podrocjih, ampak kar je prevec, je pa prevec. Nadaljno uro sva razmisljala samo se o tem, kako se ga znebiti. Poiskala sva sobo na drugem koncu mesta. No, kasneje sva ga na zalost se srecevala.
Petek, 20.04.2007 - HANOI
Zbudilo naju je hupanje. Ko sva pustila kljuc na recepciji, sva stopila na popolnoma drugacno ulico kot sva jo videla ob nocnem prihodu. Na cesti in na plocnikih je bilo na tisoce skuterjev, motorjev in koles, ki so bili vir neskoncnega nadleznega hupanja. Vietnamci tudi ob prometnem kaosu radi privabljajo pozornost. Bog ne daj, da preckas cesto. S kasnejsimi izkusnjami sva ugotovila, da tudi to ni povsem nemogoce, je pa svojevrsten podvig.V eni izmed agencij sva placala dvodnevni izlet v Halong Bay in tridnevni izlet v gorsko Sapo in se sprehodila do jezera Hoam Liam, ki se nahaja sredi mesta in ima celo majhen otok, ki skriva legendo o jezeru. Baje v vodi prebivajo zelve velikanke (ena izmed njih je celo razstavljena). Menda prinasa sreco, ce katero opazis. Midva nisva videla nobene.
Ogledala sva si znamenite ulice, kjer je vsaka namenjena prodaji dolocenega blaga (ulico z nahrbtniki, ulico s svilo, ulico z lonci, usnjem, bakrom, sladkorjem... celo zelo glasno kovasko ulico). Zvecer sva si privoscila se predstavo vodnih lutk. Precej zanimivo, ko lutke zamenjajo leseni oder in zaplavajo v vodi. Lesene stvarce niso na vrvicah, zato sva si do konca predstave belila glavi, kako z njimi upravljajo. Baje je tudi to skrivnost, ki ostaja v druzini.
