WATER AND MUD... A LOT OF MUD

Sreda, 11.04.2007

Bangkok, 33 stopinj Celzija. Neznosna vrocina in sopara naju je oblila takoj, ko sva stopila iz terminala. S klimatiziranim avtobusom AE2 sva se peljala skozi preplet cest, neboticnikov in zic. Le kako tu sploh kaj dela?

Koncna postaja Th Khao San. Se na istem kriziscu sva imela prvi stik z domacini. Domnevni policaj (seveda brez uniforme) naju je na vsak nacin zelel prepricati, da v bliznji okolici ni prostih sob zaradi velikega praznika in naju posiljal na drugi konec mesta. Kmalu se mu je pridruzil "nakljucni" voznik TukTuk-a (three wheel open taxi), ki se je "prijazno" ponudil, da naju prepelje na omenjeni cilj. Pripravljena, kot sva bila, tej nategavscini nisva nasedla in sva si poiskala sobo ze takoj v sosednji ulici.

Hostel My House Guest House, ponuja solidne sobe za relativno malo denarja (tiste brez klime so cenejse). Midva sva izbrala dvoposteljno sobo z zanimivim tusem in velikim ventilatorjem za 350 bahtov (7,5 eura) na noc.

Takoj, ko sva odlozila prtljago, sva se z nahrbtniki podala na lov za letalsko karto in vizo do Vietnama. Murphy deluje tudi v JV Aziji. Po obisku vse turisticnih agencij (ki jih je ogromno v vsaki ulici), sva najugodnejso ponudbo nasla v preddverju najinega hostla. Tu so naju "prijazno" obvestili, da vize pod nobenim pogojem ne morejo narediti pred 18. aprilom, ceprav sva zanje ponujala celo premozenje. Bila sva obsojena na Bangkok, saj sva naletela na nepredvidljivo situacijo. Nekoliko naju je potolažila hrana.

Songkran festival - 4 dnevno praznovanje tajskega lunarnega novega leta. Vse se zacne 12. aprila s tradicionalnim ulicnim polivanjem vode, ki bi naj prinasalo sreco.

Cetrtek, 12.04.2007
Po potrebnih 10 urah spanca, sva po nasvetu lokalnega ucitelja, ki nama je na zemljevidu oznacil nekaj lokacij, sedla v TukTuk in se podala na pot. Ustrezljiv voznik naju je odlozil pred vsako zeleno destinacijo in naju zvesto pocakal za nadaljevanje poti.

Prvi dan sva si ogledala Velikega Budo in Srecnega Budo, ter se sproti sprasevala, ce na Tajskem le ni vec zlatih bud kot je samih prebivalcev.

Po ogledu kraljeve rezidence, sva zavila v Royal Factory, kamor imajo navadni smrtniki vstop le enkrat letno in to prav na danasnji dan. Po ustrezljivem welcome drinku sva si z osebnim vodicem ogledala proizvodnjo kraljevega nakita in obdelavo (pol)dragih kamnov. Seveda sva jih zapustila nekoliko razocarane, ker nisva nicesar kupila.

Na poti nazaj, naju je TukTuk driver na vsak nacin zelel peljati v vrsto trgovin. Privolila sva v ogled prve (trgovine s svilo) in nadalje vztrajala samo pri ogledu znamenitosti. Slednje dejanje naju je stalo prevoza, saj sva po ogledu Marmornega templja ugotovila, da naju je TT driver pustil na cedilu. Za piko na i naju je v presenecenosti se dobro namocila tropska ploha.

Ta dan nisva bila mokra samo enkrat. Ob vrnitvi v mestno cetrt Khaosan naju je pricakal Songkran festival.

Cesa takega se nisva videla. Nadobudna mladina je mimoidoce polivala z vodo in jih po obrazih mazala z blatom (upam, da z zdravilnim). Pri tem sva opazila, da znajo biti dolgi svetli lasje in kosmata brada se posebej zanimivi za to vrsto sporta. Ni trajalo dolgo, ko sva tudi midva postala njihovi tarci. Ni preostalo drugega kot da se tudi sama oboroziva z vodo in se pridruziva blatni kopeli.

Domov sva se vrnila do kosti premocena, kdaj sva zaspala, se sploh ne spomniva.

STARBUCKS AND EASTER EGGS

Ponedeljek, 09.04.2007
Itak, Slovenske železnice. Vlak je pripeljal s 30 minutno zamudo. Zanimivo, da smo na nemški strani zamudo nadoknadili in prispeli na cilj točno. Potniški terminal v Münchnu se z našo železniško postajo ne da primerjati in ker se nama ni mudilo, sva zavila v najbližji Starbucks Caffe, kjer sva premražena spila čaj in pojedla vsak svoje velikonočno jajce.

Torek, 10.04.2007
München. Prišel je trenutek, da preveriva težo najine prtljage in zmožnost najinih ramen. Sprehodila sva se po mestnem jedru, občudovala prestižne trgovine, se čudila nemški nesnagi in prometnemu kaosu (seveda nisva vedela kaj naju še čaka).

Ogledala sva si Marijino cerkev in se s Karl Platza z S-Bahnom odpeljala do letališča. Naredila sva se neumna in namesto 8,2 eura za vozovnico plačala le 2,2 eura. Še dobro, da sva imela časa na pretek, saj je bil letališki terminal velik in nepregleden in sva komaj našla najin "Check In" in izhod H44.

Qatar Airways - top of the top! Udoben let, še udobnejši pristanek, vmes pa filmi, tv serije, igre, čaji, hrana... (čeprav sva svojo malico pojedla že pred letom, lakote nisva čutila vse do Bangkoka). Časa za spanje res ni bilo. Zanimiva izkušnja je biti na WC-ju med turbulencami.

Med dvournim postankom v vroči arabski Dohi sva si ogledala njihov glamurozni Duty Free in občudovala njihova tradicionalna pokrivala. Veliko prijaznejši letališki terminal.
Sledil je nočni let do Bangkoka, kjer sva kljub pestri ponudbi, prespala skoraj ves 7 urni let.