Pred hotelom naju je pobral avtobus in sledile so tri ure voznje do mesta Halong, kje sva se skupaj s 14 turisti (Anglezi in Irci) vkrcala v dvonadstropno ladjo.
Med obedovanjem kosila smo zapustili zaliv. Po dobri uri plovbe skozi Halong Bay, smo zagledali Peter Panovo dezelo Nije. Pri fotografiranju nama je nekoliko nagajala nizka oblacnost, vendar sva vseeno bila presunjena nad okolico. Ce ne druga, sva bila v majhni skupini smesnih turistov, s se bolj smesnim vodicem, nemim osebjem in seksi kapitanom.
Po skupinskem ogledu ene izmed najlepsih jam v enem izmed vodnih osamelcev, je sledilo raziskovanje se neodkritih kotickov zaliva s kajaki. Utrujeni od veslanja so nekateri nestrpno cakali na vecerjo, medtem ko smo se drugi se malce namakali v vodi.
Za zvecer so nam obljubili zur na ladji, vendar je do takrat ze pol posadke zaspalo.
Nedelja, 22.04 2007
Neprijetna budilka. Zbudilo nas je rohnenje motorja barke, ki se je pocasi premikala proti obali. Postregli so nam se zajtrk in po dobrih treh urah voznje med vodnimi osamelci, smo se izkrcali, pojuznali in se vrnili v Hanoi.
Do najinega naslednjega izleta v gorsko Sapo sva imela natanko 4 ure casa, da si priskrbiva karto za vrnitev iz Sajgona (HCMC) v Hanoi. Ne veva, kaj je tem Vietnamcem, da so vedno tako radovedni in prevec sprasujejo (ja, v tem primeru je bilo to za naju celo dobro). Teta v agenciji je zelela vedeti, kako bova do juga sploh prisla, ce ze kupujeva karto za vrnitev. Povedano nama je bilo, da so od 25.aprila do vkljucno 2.maja zakupljeni ze vsi avtobusi in vlaki proti jugu. KAKO JE TO MOGOCE? Ocitno se naju drzi smola, saj sva ze drugic na istem popotovanju naletela na praznik, ki se bo raztegnil cez cel teden (ocitno imamo samo v Sloveniji kratke praznike). Prisiljena sva bila najin dvodnevni izlet v Sapo skrajsati za en dan. Kupila sva open bus vozovnico proti jugu in omenjeno letalsko karto za vrnitev. Ta dan je bilo vse urejeno, cakalo naju je samo se 8 ur voznje, ki sva jih v spalniku prvega razreda prespala, so se pa naslednji dan tezave nadaljevale.
Ponedeljek, 23.04.2007 - MOUNTAINS OF SAPA
Tudi tokrat neprijetno bujenje, ruzenje po vratih kupeja. Napol zaspani in zalepljeni smo bili odlozeni na postaji mesta Lao Cai.
Kot nama je bilo receno, je vodic prej nasel naju, kot midva njega. Eno uro voznje do gorate Sape in gore tezav. V hotelu niso nicesar vedeli o najinem spremenjenem terminu odhoda. Vse sva zorganizirala sama, po telefonu celo govorila z agentko iz najine agencije (ki hvalabogu zna zelo dobro anglesko), da nama rezervira novo vozovnico za vlak.
Nama in Avstralcu Joshu so na recepciji dodelili vodica, ki nas je popeljal skozi odmaknjene vasi. Pokrajine se ne da opisati z besedami, bodo zato toliko bolj zgovorne slike.
Imela sva se lepo. Trekking ni bil pol toliko utrudljiv, kolikor naju je izcrpal trud pri desifriranju vodicevih besed. Zabavno je, ko ti etnologijo pokrajine razlaga oseba, ki misli, da se je v sestih letih prfektno naucila anglesko. Skupaj z Joshem smo se delali norca. Josh je faca, ki je na popotovanju ze sest mesecev. Vesela sva, da sva ga spoznala, ceprav mu sila zavidava.
Ena izmed obiskanih druzin nam je postregla zelo hvaljeno rizevo vino, ki se nama ni zdelo nic posebnega (kot zluftana rakija).
Josh in Hai sta ostala pri eni izmed vaskih druzin, kjer sta tudi prespala in naslednji dan nadaljevala s pohodnistvom. Naju je stari ruski dzip odpeljal nazaj v Sapo, kjer naju je po vecerji cakal prevoz do mesta.
Cel zur! V agenciji ET Pumpkin, pri lady Hoan, bi naju naj cakali novi vozovnici za vlak. Tam sva nasla le clane druzine pri vecerji, brez lady Hoan, ki so naveliko mahali in zlobudrali v vietnamskem jeziku. Uspela sva razbrati, da je najin vlak tik pred odhodom, da naju lady Hoan caka na postaji in da morava pohiteti. Ko sva prispela na postajo, je najin vlak ravno speljal. Seveda sva to ugotovila sele kasneje, ko sva nasla domnevno lady Hoan. Da sva zamudila vlak, ni bila najina krivda, saj sva takoj po vrnitvi v Lao Cai odhitela na zeleznisko postajo. To je bil tudi najin glavni argument v prepiru, v katerega se je kasneje vpletel tudi policaj, ki je bil na najini strani, kljub temu da ni znal skoraj nic anglesko. Lady Hoan, ki prav tako ni znala anglesko, je poklicala nadrejenega, ki je Zoranu po telefonu lepo razlozil, da napaka ni njihova krivda, saj je karto rezervirala najina agencija. Tudi nasvet policista je bil, da kupiva novi vozovnici in na ageniji zahtevava povracilo denarja. Se dobro, da so na naslednjem vlaku imeli prostor, saj je bila to tudi edina moznost za vrnitev v Hanoi. Tokrat sva spala v kupeju nizjega razreda s sestimi lezisci.
Ta vecer si nisva vec zelela srecevati Vietnamcev.
Torek, 24.04.2007
Pet zjutraj. Ker sva imela s seboj vso prtljago, sva se iz postaje napotila do jezera Hoan Kiem, kjer sva ujela vietnamski nacionalni sport - jutranjo telovadbo. Ocitno Vietnamci dajo veliko na jutranje razgibavanje. Nic cudnega, saj preostali dan presedijo na motorjih ali pred svojimi trgovinami. Bilo jih je zanimivo opazovati.
Naslednje dejanje je bil obisk agencije, kamor sva vstopila polna adrenalina in pripravljena na prepir. Tam so se profesionalno opravicili za stalo, ki so jo povzrocili, vrnili denar za vozovnici in nama povrnili zaupanje v vietnamsko ljudstvo.
Do odhoda avtobusa je bilo se skoraj pol dneva, zato sva se odpravila v zahodni del Hanoija. Obiskala sva mavzolej strica Ho Chi Minha, ki je skoraj najbolj zastrazen objekt v drzavi. Morala sva skozi vec kontrolnih tock in oddati vse kar sva imela, tudi fotoaparat in mobitel. Fotografij notranjosti torej ne bo. Stric Ho lepo ohranjen lezi v stekleni krsti, ki jo strazi vsaj ducat vojakov v svecanih sneznobelih uniformah. Obnasanje obiskovalcev mora biti skrajno spostljivo. Sprehodila sva se se po vrtovih njegove poslednje rezidence.
Na poti do Templja literature, najbrz prve vietnamske "univerze", se nama je sumljivo vsilil 17 letni domacin Thang s skromnim znanjem anglescine in veliko voljo do pogovora. Spet sva utrujala mozgane z desifriranjem. Naju je pa Thang nekaj naucil o vietnamski slovnici in kot nalasc je ucna ura potekala v Templju literature. Pozno popoldne smo se poslovili, saj je bil cas za 14 ur voznje v zelo neudobnem avtobusu.
Med obedovanjem kosila smo zapustili zaliv. Po dobri uri plovbe skozi Halong Bay, smo zagledali Peter Panovo dezelo Nije. Pri fotografiranju nama je nekoliko nagajala nizka oblacnost, vendar sva vseeno bila presunjena nad okolico. Ce ne druga, sva bila v majhni skupini smesnih turistov, s se bolj smesnim vodicem, nemim osebjem in seksi kapitanom.
Po skupinskem ogledu ene izmed najlepsih jam v enem izmed vodnih osamelcev, je sledilo raziskovanje se neodkritih kotickov zaliva s kajaki. Utrujeni od veslanja so nekateri nestrpno cakali na vecerjo, medtem ko smo se drugi se malce namakali v vodi.
Za zvecer so nam obljubili zur na ladji, vendar je do takrat ze pol posadke zaspalo.
Nedelja, 22.04 2007
Neprijetna budilka. Zbudilo nas je rohnenje motorja barke, ki se je pocasi premikala proti obali. Postregli so nam se zajtrk in po dobrih treh urah voznje med vodnimi osamelci, smo se izkrcali, pojuznali in se vrnili v Hanoi.
Do najinega naslednjega izleta v gorsko Sapo sva imela natanko 4 ure casa, da si priskrbiva karto za vrnitev iz Sajgona (HCMC) v Hanoi. Ne veva, kaj je tem Vietnamcem, da so vedno tako radovedni in prevec sprasujejo (ja, v tem primeru je bilo to za naju celo dobro). Teta v agenciji je zelela vedeti, kako bova do juga sploh prisla, ce ze kupujeva karto za vrnitev. Povedano nama je bilo, da so od 25.aprila do vkljucno 2.maja zakupljeni ze vsi avtobusi in vlaki proti jugu. KAKO JE TO MOGOCE? Ocitno se naju drzi smola, saj sva ze drugic na istem popotovanju naletela na praznik, ki se bo raztegnil cez cel teden (ocitno imamo samo v Sloveniji kratke praznike). Prisiljena sva bila najin dvodnevni izlet v Sapo skrajsati za en dan. Kupila sva open bus vozovnico proti jugu in omenjeno letalsko karto za vrnitev. Ta dan je bilo vse urejeno, cakalo naju je samo se 8 ur voznje, ki sva jih v spalniku prvega razreda prespala, so se pa naslednji dan tezave nadaljevale.
Ponedeljek, 23.04.2007 - MOUNTAINS OF SAPA
Tudi tokrat neprijetno bujenje, ruzenje po vratih kupeja. Napol zaspani in zalepljeni smo bili odlozeni na postaji mesta Lao Cai.
Kot nama je bilo receno, je vodic prej nasel naju, kot midva njega. Eno uro voznje do gorate Sape in gore tezav. V hotelu niso nicesar vedeli o najinem spremenjenem terminu odhoda. Vse sva zorganizirala sama, po telefonu celo govorila z agentko iz najine agencije (ki hvalabogu zna zelo dobro anglesko), da nama rezervira novo vozovnico za vlak.
Nama in Avstralcu Joshu so na recepciji dodelili vodica, ki nas je popeljal skozi odmaknjene vasi. Pokrajine se ne da opisati z besedami, bodo zato toliko bolj zgovorne slike.
Imela sva se lepo. Trekking ni bil pol toliko utrudljiv, kolikor naju je izcrpal trud pri desifriranju vodicevih besed. Zabavno je, ko ti etnologijo pokrajine razlaga oseba, ki misli, da se je v sestih letih prfektno naucila anglesko. Skupaj z Joshem smo se delali norca. Josh je faca, ki je na popotovanju ze sest mesecev. Vesela sva, da sva ga spoznala, ceprav mu sila zavidava.
Ena izmed obiskanih druzin nam je postregla zelo hvaljeno rizevo vino, ki se nama ni zdelo nic posebnega (kot zluftana rakija).
Josh in Hai sta ostala pri eni izmed vaskih druzin, kjer sta tudi prespala in naslednji dan nadaljevala s pohodnistvom. Naju je stari ruski dzip odpeljal nazaj v Sapo, kjer naju je po vecerji cakal prevoz do mesta.
Cel zur! V agenciji ET Pumpkin, pri lady Hoan, bi naju naj cakali novi vozovnici za vlak. Tam sva nasla le clane druzine pri vecerji, brez lady Hoan, ki so naveliko mahali in zlobudrali v vietnamskem jeziku. Uspela sva razbrati, da je najin vlak tik pred odhodom, da naju lady Hoan caka na postaji in da morava pohiteti. Ko sva prispela na postajo, je najin vlak ravno speljal. Seveda sva to ugotovila sele kasneje, ko sva nasla domnevno lady Hoan. Da sva zamudila vlak, ni bila najina krivda, saj sva takoj po vrnitvi v Lao Cai odhitela na zeleznisko postajo. To je bil tudi najin glavni argument v prepiru, v katerega se je kasneje vpletel tudi policaj, ki je bil na najini strani, kljub temu da ni znal skoraj nic anglesko. Lady Hoan, ki prav tako ni znala anglesko, je poklicala nadrejenega, ki je Zoranu po telefonu lepo razlozil, da napaka ni njihova krivda, saj je karto rezervirala najina agencija. Tudi nasvet policista je bil, da kupiva novi vozovnici in na ageniji zahtevava povracilo denarja. Se dobro, da so na naslednjem vlaku imeli prostor, saj je bila to tudi edina moznost za vrnitev v Hanoi. Tokrat sva spala v kupeju nizjega razreda s sestimi lezisci.
Ta vecer si nisva vec zelela srecevati Vietnamcev.
Torek, 24.04.2007
Pet zjutraj. Ker sva imela s seboj vso prtljago, sva se iz postaje napotila do jezera Hoan Kiem, kjer sva ujela vietnamski nacionalni sport - jutranjo telovadbo. Ocitno Vietnamci dajo veliko na jutranje razgibavanje. Nic cudnega, saj preostali dan presedijo na motorjih ali pred svojimi trgovinami. Bilo jih je zanimivo opazovati.
Naslednje dejanje je bil obisk agencije, kamor sva vstopila polna adrenalina in pripravljena na prepir. Tam so se profesionalno opravicili za stalo, ki so jo povzrocili, vrnili denar za vozovnici in nama povrnili zaupanje v vietnamsko ljudstvo.
Do odhoda avtobusa je bilo se skoraj pol dneva, zato sva se odpravila v zahodni del Hanoija. Obiskala sva mavzolej strica Ho Chi Minha, ki je skoraj najbolj zastrazen objekt v drzavi. Morala sva skozi vec kontrolnih tock in oddati vse kar sva imela, tudi fotoaparat in mobitel. Fotografij notranjosti torej ne bo. Stric Ho lepo ohranjen lezi v stekleni krsti, ki jo strazi vsaj ducat vojakov v svecanih sneznobelih uniformah. Obnasanje obiskovalcev mora biti skrajno spostljivo. Sprehodila sva se se po vrtovih njegove poslednje rezidence.
Na poti do Templja literature, najbrz prve vietnamske "univerze", se nama je sumljivo vsilil 17 letni domacin Thang s skromnim znanjem anglescine in veliko voljo do pogovora. Spet sva utrujala mozgane z desifriranjem. Naju je pa Thang nekaj naucil o vietnamski slovnici in kot nalasc je ucna ura potekala v Templju literature. Pozno popoldne smo se poslovili, saj je bil cas za 14 ur voznje v zelo neudobnem avtobusu.
