HOME, SWEET HOME!

Kot je večina med vami že opazila, sva končno prispela domov. V nedeljo pozno popoldne. Sicer dan in pol kasneje kot je bilo sprva načtovano, ampak bolje pozno kot nikoli. Štiri dni kalvarije se je naposled srečno končalo za naju oba.

Plan potovanja je bil nekoliko drugačen od objavljenega pred odhodom. Priznava, pot sva si po nepotrebnem nekoliko zakomplicirala. Dejanski potek si lahko ogledate na shemi.

Od Bangkoka naprej so zadeve tekle gladko, brez zapletov in presenečenj. Koncno se nama je nasmehnila sreča. Pri Qatarju so vedeli za spremembo termina letenja in nama dodelili nove karte. Če lahko naredim malo reklame... upava, da bova s to letalsko družbo še kdaj imela priložnost leteti, njihov slogan "Taking you more personally" je vsekakor upravičen.
Najino čakanje na letališčih je minevalo precej hitro, je pa res, da se je vsako nadaljnje čakanje zdelo daljše in bolj mučno. Najbolj je najedala nizka temperatura, saj naju je zaradi pretiranega hlajenja letališč, včasih prav pošteno zeblo.
Dodane so fotografije in tako je blog končno dobil svojo pravo obliko.
Oba se zahvaljujeva vsem, ki ste v tem mesecu utegnili spremljat najino potovanje in za komentarje, ki so nama res prijetno popestrili nekatere večere. Čeprav morda nisva na vsakega odgovorila, vam lahko zagotoviva, da sva vsakega temeljito prebrala.

Pod profilom skupine ADVENTURE SEEKERS bodo objavljeni še blogi drugih avtorjev, o drugih državah, ki bodo (ali so že bile) obiskane, zato priporočam tistim, ki jih zanimajo drugačne kulture, življenje po svetu in informacije glede potovanj, da večkrat preverijo na stran
"http://www.blogger.com/profile/10184704918046329803"
kjer boste našli seznam vseh blogov ustvarjenih pod oznako Adveture Seekers!

Se vidimo torej spet v novi avanturi.
Lep pozdrav vsem avanturistom in ostalim.

AND KALVARIJA IT WAS

Sobota, 05.05.2007 - IT HAPPENS, A DELAY
"Murphy", "smola", "zarota" ali "ko ima hudic mlade, jih ima veliko"!

Zgodilo se je! Zgodilo se je tisto kar se nama ni moglo zgoditi! Kar se nama ne bi smelo zgoditi po vseh premletih scenarijih, ki sva jih zrezirala v svojih glavah. Ampak ocitno sva pri vsem tem na nekaj pozabila... na eno malenkost, ki vselej tvori gromozansko sranje... seveda, pozabila sva na nesposobnost komunizma.
Zamudila sva letalo... pa ne prvega, o ne ne... Zamudila sva drugega, zaradi f****** zamude prvega. Sedaj pa naj kdo rece, da je stric Murphy se vedno na dopustu. Se kako bi rada priznala, da je zamuda najina krivda, vendar ne bova! Najina krivda je morda le nakup letalskih kart, ki jih ne bi smela. Nizkocenovni ponudniki sucks!!! Ne naju razumet narobe, podpirava poceni letenje, vendar ne takega, ki se naposled izkaze kot zmeda, ki pozre se "par" dodatnih bankovcev.
No, da ne bova prevec nakladala, zgodba je sledeca... Pripravite robce.
V cetrtek sva se veselo odpravila proti letaliscu. Nisva imela tezav s prevozom iz centra HCMC, pravzaprav sva ujela zelo poceni avtobus. Najin prvi let je bil ob 17.00. Na letaliscu sva bila zadovoljivo prezgodnja. In pol se je zacelo...
Pacific Airlines je objavil zamudo... in to kar 50 minutno. Itak, brez kaksne obrazlozitve. Vse lepo in prav, najin naslednji let se vedno lahko ujameva. In v tem prepricanju sva prezivela let v severni Hanoi, oziroma letalisce Noibai v njegovi neposredni blizini. Ceprav je letalisce ob glavnem mestu se manjse kot v HCMC so naju s satli prijazno peljali vse okoli le-tega, da smo si to skropucalo (precej podobno brniskemu) lahko dobro ogledali. Najine dragocene minute so pa tekle in se zgubljale tam nekje v tisti vietnamski sivini. Ko sva zakorakala skozi vrata letalisca, je bilo do najinega leta 10 minut. Za transfer je to ponavadi dovolj, ce so na letaliscu zaposleni ljudje, ki sluzijo potnikom, ne pa svoji drzavni ureditvi. Za lazjo predstavo vam oriseva vietnamsko sluzenje kruha.
Za izstop iz drzave sva morala placati "letalisko takso", ki v ceno vozovnice ni bila vkljucena. Kako lahko kupis vozovnico brez letalisce takse? Skoraj prepricana sva, da sva v bistvu placala neke vrste "izstopno takso", ampak je njihov ljubi komunizem ta pojem ovil v malce lepso embalazo, veliko bolj prijazno turisticnim usesom. No, kakorkoli, ob placilu 14$/osebo sva prejela potrdilo o placilu. To potrdilo potnik pred prehodom kontrolne tocke poda v roke usluzbencu letalisca, v licni uniformi grde zelene barve, ki s prekrizanimi rokami mirno sedi za prazno mizo. Ta vestno odpre potni list, izvlece potrdilo, ga preda svojemu kolegu na desni, ki prav tako sedi za mizo in v rokah drzi zig. Ta zelo strokovno odtisne datum na kos majhnega papirja in ga preda tretjemu kolegu na svoji desni, ki, pomislite, celo stoji, ker nima stola. Ta potrdilo osine z budnim ocesom, odtrga kupon in preostanek vrne potniku. Zivel komunizem! Za eno delovno mesto, trije zaposleni, od tega dela eden, druga dva se pa cokahata po... no, mislim, da ste dojeli. Taksne in podobne scenarije sva srecevala povsod na najini poti, tudi med Tajci, ki zivijo v kraljevini, a so ocitno veliki privrzenci komunisticnih nazorov. Take in podobne zadeve so naju med drugim stale leta.
Ko sva prispela v potniski terminal, se nekoliko prerinila skozi vrsto, pokazala potne liste in prevzela prtljago (Anitin nahrbtnik je prispel na prevzemni trak zadnji... Cestitke Murphy, klanjava se ti oba...), sva odbrzela iskati "check in" druzbe Air Asia. Letalisce v popolnem razsulu, vidni so le zametki urejenosti, nobene sledi o organiziranosti. Na zaslonu je pisalo, da se cekirava v "Lobby A". Kako, v pritlicni avli je samo sprejem prislekov. Nikogar na informacijah (teta je kasneje trdila, da je nedolzno sedela na straniscu).Vsi se ogibajo turistov in se obracajo vstran, najbrz zaradi sramu, ker ne znajo anglesko. Naposled se je Zoranu uspelo dokopati do okenca. Na zaslonu ni bilo nobene sledi, da bi karkoli bilo narobe. Minutko kasneje prisopiha se Anita in si zmagoslavno oddahne. Zoran jo panicno pogleda in jo zadane z besedami, ki jih ni pricakovala. Itak je trajalo preden je dojela. Zamudila sva "check in" in to za celi DVE (2) minuti!!! Kako je stvar potekala po tem niti ne znava tocno opisati. Spomniva se samo tega, da smo se prerekali vse do vzleta letala in se dolgo po njegovem odhodu. Morda smo se prerekali se takrat, ko je let 3707 strmoglavil... se opravicujeva, pristal v Bangkoku. Spomniva se tudi velikega stevila varnostnikov, ki so naju obkrozili sredi letalisca in nekaj na veliko zlobudrali v Vietnamscini. Spomniva se tudi resetk in mrzlih sten zaporniske celice... ah ne, se opravicujeva, to so eni drugi spomini. Tako pestro je bilo, da sva malce pomesala dogodke. Resetk ni bilo, je pa res, da nisva bila dalec od tega, da bi od znotraj videla sobo za pridrzanje, ce jo sploh imajo.
Dosegla nisva dobesedno nic. Zaradi teh kljucnih minut, sva zamudila tudi povezovalna leta do Munchna. V Bangkoku bi morala na let s Qatarjem cakati 8 ur. Casa sva imela precej, a nama ni koristil, saj ta dan ni vec nic letelo v Bangkok. V pisarni druzbe Air Asia sva klonila cca. 15 minut cez dvaindvajseto. Izgubila sva borbo, ki je ob vseh teh nesposobnezih, brezvoljnezih in lenobah bila izgubljena se preden se je sploh zacela. Ampak upanje umre zadnje.
Kupila sva karto za let naslednji dan ob 14.20 (placala sva polno, iz prejsnje karte niso priznali niti donga, kaj sele evra), poklicala se na STA v Ljubljano, kjer so nama prijazno poiskali prvi naslednji mozni termin pri Qatarju. Ceprav je najprej kazalo, da se bova lahko vrnila sele 8. maja, je tik pred zdajci posijal soncni zarek na 5. maja ob 08.35. Vsaka cast STAjevcem, hvala Gregorju.
Noc sva prezivela na letaliscu, jo v glavnem prespala in se naslednji dan, zal spet v letalu Air Asia, pobrala iz Vietnama za precej casa (ce ne za vedno). Ce se nama se kdaj zahoce leteti s to letalsko druzbo, prosiva, da naju nekdo mocno kresne po glavi. Njihov "check in" se zapre 45 minut pred vzletom, ce bi se zaprl le 30 minut prej, kot pri vseh "normalnih" letalskih druzbah, bi sedaj ze veselo zulila domace rjuhe. Z njimi sva imela posredno ali neposredno tezave ze od vsega zacetka. Naslednji dan naju niti niso imeli na seznamu, ceprav sva vozovnici kupila direktno v njihovi pisarni... In njihova letala... Le kdo jim je dal dovoljenje za letenje. Kar je, je... ne bomo jokali za nazaj.
V Bangoku, v novem terminalu mednarodnega letalisca Suvarnabhumi (ki so ga, btw, zgradile izstopne turisticne takse), sva zmrzovala. Tajci ne znajo varcevati z energijo. Terminal je resnicno ogromna ledenica. Poiskala sva si prijeten koticek ob zasilnem izhodu razgledne ploscadi, ki je bil, hvalabogu, nekoliko toplejsi in brez radovednih pogledov okolice, se zakopala v cunje in nekaj uric odspala.
Ob 08.35 sva se vkrcala v Airbus A330 druzbe Qatar Airways. Aleluja, cel let sva buljila filme (pomanjkanje "luksuza" bi se temu lahko reklo). Stevardese so naju stregle od glave do pet. Je kar ugajalo po 17 h cakanja v Hanoiju, 2 h letenja iz Vietnama na Tajsko in 13 urah cakanja v Bangkoku.
Sedaj sva v Dohi kjer veselo cakava na zadnji polet do Nemcije. 11 h cakanja in zastonj internet. Zdaj najbrz veste cemu tak dolg sestavek. Kaj druga na tem letaliscu itak ni za poceti.
V Ljubljani bova, ce bo vse po sreci (pocasi bi se nama ta ze lahko vsaj malo nasmehnila), v nedeljo pozno popoldne. Pricakujeva sprejem na zelezniski postaji in cestitke nad dosezki. ;-)

COMING HOME

Cetrtek, 03.05.2007

Weeeeeeeeeeeeeee! Smrk, smrk!

Kot ze omenjeno, danes ob 17ih se zacne kalvarija do Slovenije. Najprej s Pacific Airlines iz HCMC, cez cel Vietnam, v Hanoi. Takoj za tem z Air Asia iz Hanoija v Bangkok, kjer prevzameva prtljago. Na bangkokskem letaliscu cakava cca. 8 ur. Letalisce je veliko, zato upava, da bo kaj za poceti. Potem pa ponovno dva dolga leta cez Indijski, Arabski in Balkanski polotok. (Ne bi si mogla izbrati daljse in bolj komplicirane poti.) Ker se pri Qatarju niso strinjali, da naju s padali odvrzejo nad Ljubljano, sva prisiljena trpeti se nadaljnih 6 ur v drdrajocem vlaku iz Munchna do Ljubljane.

Morda bova malce pogresala vietnamsko kuhinjo, saj lahko dobis nasekljano kaco v okusni omaki ze za borih 500 ali filano mis za 300 tolarjev. Zelo pa bova pogresala eksoticne sadeze in ledene ananasove sejke, ki so tukaj po 70 tolarjev in sva jih pila na vsakem vogalu. Vseeno se bo pa po mescu dni prilegel kak slovenski junk food. (Upava!)

No, to je vse iz Vietnama... Morava pripomnit, da niste bili prevec pridni v komentiranju. Kdo dobi darilo, se torej ve. (Joke!) Doma se dodava zakljucne misli in slike, ki jih je tu resnicno nemogoce dodajati, saj internet dosega le toliksno hitrost kolikor hitro skriti Vietnamec v sosednji sobi vrti kolo.

Torej, Slovenija, here we come!

GOING DEEP

Ponedeljek, 30.04.2007

Zjutraj sva spoznala prijetno in resnicno internacionalno ekipo potapljaskega kluba. Skupaj smo se vkrcali na majhno ladjo na kateri smo med voznjo do majhnega otocka spoznali osnove potapljanja.

Naju je instruirala Milla, Finka, ki je imela nekoliko resnobno rusko drzo. Zoranu so se na zacetku malce tresla kolena, a je Milla s svojim prijaznim glasom razbila led. Bolj ko smo se blizali cilju, bolj je postajalo razburljivo. Midva sva bila prva na vrsti za potop, torej sva morala biti za zgled vsem ostalim navzocim... huh, se vec pritiska. En instruktor na ucenca. Mocni Milli je bil dodeljen Zoran, medtem ko je Anito pod vodo vodila Kotoe, simpaticna Japonka.

45 minut potopa je minilo kot bi mignil. Obsli smo del koralnega grebena in se vrnili na palubo. Nekoliko sva razmisljala, ce se udeleziva se drugega potopa, a sva bila prevec utrujena. Med tem sva raje lenobno snorkljala. Od obeh instruktoric sva bila pohvaljena, Cotoe je celo pripomnila, da je Anita tako hitro osvojila lekcije, podane na gladini, da je skoraj brez nje odbrzela proti dnu.

Potapljala sva se na enem izmed treh najlepsih potapljaskih tock v Vietnamu. Skratka enkratno dozivetje, ki ga priporocava tudi drugim. (Evaaa, kdaj se gremo potapljat?)
Ce koga zanima več o potapljaškem klubu, si lahko ogleda njihovo internetno stran... http://www.sailingclubvietnam.com/

Po kosilu je sledila masaza. Treba je bilo narediti primerjavo s tajsko masazo. No, vietnamska naju je veliko bolj impresionirala, pa se cenejsa je bila. So pa vietnamske maserke prebrisane, na koncu je bilo treba, poleg ze placane masaze, predlagati napitnino glede na kvaliteto njunega dela in jo tudi poravnati. No, naj jima bo, saj sta si zasluzili, ko sta tako vneto hodili po najinima hrbtoma.

Tudi tokrat sva srecala hvalisavega Slovenca in zabavna Nizozemca. S Koenoma sva prezivela del popoldneva ob kosilu in se konstantno smejala uprizoritvam nizozemskega cirkusa. Imata pa oba izredne pogajalske sposobnosti (me zanima kdo je boljsi, Eva).

In ze je bil tu avtobus, 10 ur voznje do mesta Ho Chi Minh. Odlocila sva se, da pescene sipine mesta Mui Ne preskociva. Na tak nacin sva pridobila en dan, ki sva ga z veseljem prezivela v delti reke Mekong.


Torek, 01.05.2007 in sreda, 02.05.2007
V Vietnamu je praznik in v HCMC je bilo nemogoce najti odprto menjalnico pa ceprav je bila ura pol sedmih zjutraj. V eni izmed agencij sva placala dvodnevni izlet v delto velike reke in takoj po zajtrku sva ze odrinila na pot.

My Tho (v provinci Tien Giang), Ben Tre (v provinci Ben Tre) in Can Tho (v provinci Can Tho) so bila mesta skozi katera smo brzeli, bodisi z avtobusom, bodisi s colnom.

V dveh dneh smo si ogledali veliko. Utrudljivo je bilo kar naprej skakati v coln in cez slabih 15 minut spet iz njega.

Spoznala sva pridelavo kokosovih bonbonov (mmm, ful do dobri), medu, rizevih rezancev in predelavo razlicnih vrst riza.

Ob degustaciji razlicnih sadezev, ki so nam jih prinesli na mizo na eni izmed postojank, smo uzivali ob pristni vietnamski glasbi, igrani na domace instrumente in ljudskim pesmim, ki so jih prepevale domacinke.

Obiskali smo tudi najvecji plavajoci trg v delti in se na eni izmed trgovskih ladij sladkali z ananasi.

Ribja trznica ni bila del programa, a je prijazni (in zelo simpaticni vodic, ki je hvalabogu znal anglesko) poskrbel, da smo videli tudi to "atrakcijo" ob kateri sva oba izgubila tek za preostanek dneva.

V sredo, pozno popoldne, smo se vrnili v Sajgon. Zvecer sva se malce se prehodila po natrpanih ulicah.

Ostal nama je se en dan v Vietnamu. Pravzaprav se manj, saj morava biti ob 16ih ze na letaliscu. To bo se zanimivo. Stirje leti s tremi razlicnimi letalskimi druzbami in veliko ur letenja, se vec ur cakanja na letaliscih (koliko skupaj, sploh ne zeliva zracunat).

Jutri torej mora it vse po nacrtu, Murphy pejd na dopust! Drzite pesti!